Kislo zelje in repe, kefir, kislo testo in prijazne bakterije učijo, da življenje teče tudi, ko lonci mirujejo. Sirarne v planinah čuvajo tolminc, dokler ne izzveni oster rob in se pojavi uravnotežena milina. Na domačih mizah peka kruha z drožmi združuje jutro, popoldne in večer v počasno koreografijo, ki prinese vonj, skorjo in drobtine, vredne tihega, zadovoljnega nasmeha.
Na gričih Vipavske doline in Goriških Brd trta živi z vetrom, skalo in izmenjavo sence ter toplote. V kleteh počasi zorijo bele, rdeče in jantarne interpretacije, ki zahtevajo poslušalca, ne le pivca. Ko v kozarcu prepoznaš kamen, travo, cvet, praviš hvala zemlji in ljudem. Vinarji pripovedujejo z letniki; tišina med dvema požirkoma je najboljša vprašanje za naslednji odgovor okusa.
V Sečoveljskih solinah se kristali rojevajo pod nežnim nadzorom rok, vetra in plimovanja. Na terasah nad morjem oljke merijo desetletja, ne sezone; olje je ujeto sonce, prelito čez kruh in zelišča. Ribiči na zori nameščajo mreže s spoštovanjem do ravnovesja. Krožnik, na katerem se srečajo sol, olje in riba, je preprost, a poln svetlobe, ki pomiri in poživi hkrati.
Planinska koča ob mirnem večeru diha z lesom, ljudmi in toplim čajem. Ko se luči ugasnejo, zvezde nad Veliko planino ali v Trenti narišejo zemljevid brez meja. Jutro ponudi preprosto zajtrkovalno srečo: kruh, maslo, marmelada, pogled. Vrnili se boste lažji, bogatejši za pogovor s tišino, in pripravljeni deliti z nekom, ki rabi navdih za prvi korak.
V solinah je korak naučen od vode. Z vodnikom stopite med bare, kjer se sol blešči na lesenih orodjih in dlaneh. Učenje preprostih opravil prinese spoštovanje do časa, ki ga kristali zahtevajo. Počasen ritem dela očisti misli, sonce na koži pa doda tisti pravi, slani nasmeh. Domov odidete z zgodbo, ki jo bo vsak grižljaj ponovno prebudil.